" Duša otroka je tista, ki potrebuje pomoč"
Ločitev je zelo težka beseda in pod njo si ne predstavljamo nič lepega. A za nekoga, ki jo doživlja, ali pa jo je doživel, pa pomeni realnost, s katero se je potrebno soočiti. Z ločitvijo pride do številnih družinskih sprememb.
Ločitev boli, še posebej, če so vanjo vključeni tudi otroci.
Zato sem tu, da s svojim znanjem in izkušnjami pomagam otrokom, mladostnikom ter staršem razumeti, kako naj se na te spremembe pripravijo in odzovejo, da bo njihova stiska čim manjša.
"BLOG"
Ko se dobim na kavici s svojimi
prijateljicami, mi slej kot prej katera pove v stilu :" A veš, da se
ta dva ločujeta, pa tako srečen, zadovoljen lep par sta bila, še gimnazijska
ljubezen."
Tak par sta bila tudi moja starša.....
Bila sem deklica v najstniških letih, ko sem
potrebovala varnost, dom, ljubezen, skrb staršev, a našega doma ni bilo več. Soočiti sem se morala z ločitvijo staršev in še vedno po vseh teh letih se me
dotakne bolečina, ko mi nekdo omeni, da se ločuje.
Le zakaj?
Na površje priplavajo spomini, težka obdobja ko
nisem vedela kje sem, kam naj grem. Če danes pomislim, kaj vse sem dala skozi
in kako boleče me je ta izkušnja zaznamovala, ne bi verjela, da je mogoče
preživeti. A se da. Z veliko truda, poguma in pogovora. Vsekakor me je ta
izkušnja popeljala na osebno rast. Že zelo mlada sem se tako morala spoprijeti
z nečim, kar si nisem nikoli predstavljala, da se lahko zgodi. Ja, priznam,
prepričana sem bila do nebes in nazaj, da se moja starša imata najbolj rada na
tem planetu, in da bo tako tudi ostalo. A temu ni bilo tako. Bilo je polno
vsega, joka, obupa in neizmerne žalosti. Vsi so mi govorili, da ko bom starejša
bom na to pozabila in bo to le grenka izkušnja v mojem življenju. Da pa je bilo
še huje, se je moja čustvena stiska pokazala tudi na telesni ravni-zbolela sem.
Še en udarec več za mene in moja starša, upala sem , da ju bo skrb in ljubezen
do mene zopet povezala, a zaman. Večkrat sem ju slišala, ko sta si izmenjevala
besede, ki so obsojale, razgrajevale že tako načeti odnos. Kmalu sem padla v
bolezen. Ta boj z boleznijo mi je prinesel nove težave, nove strahove, me
socialno izoliral od vseh prijateljev in povzročil veliko stisko tudi v šoli.
Želela sem biti slišana, da starša povesta , da sva jima jaz in moja sestra
pomembni in bo tako za vedno ostalo. Da smo zdaj le sredi težkega razbesnelega
viharja, ki bo enkrat pojenjal in bo bolje. A teh besed ni in ni bilo. Minevala
so leta v iskanju same sebe, "beganje", kar je povzročilo, da sem se
začela izogibati druženju s prijateljicami, saj nobena ni razumela, s čim se
soočam. Videla sem jih z mojimi očmi, srečne, uživajoče v brezskrbni mladosti.
Minevala so leta študija, nekako sem se pobrala takrat ob pomoči svoje sestre,
in začela raziskovati samo sebe, svoja občutenja, kaj je ločitev povzročila na
meni in moji osebnosti. Mami in ati sta ločitev speljala hitro. Lahko ju skušam
razumeti, oprostiti, a pozabiti ni mogoče, četudi smo vsi pridobili novo
izkustvo. Starša sta skozi leta opazila in priznala, da nista ponosna na to,
kar se je zgodilo in da če bi vedela, kaj vse to prinese za seboj in predvsem,
če bi bila opremljena z vsemi znanji in nasveti, ki sta jih izkusila na lastni
koži, bi veliko stvari naredila drugače. A nista znala in delala sta tako, kot
sta najbolj znala. In to je bil zame odrešilni trenutek. Za te besede sem jima
še danes hvaležna. V vseh teh letih se je med nami odvila reka pogovorov, reka
žalosti, občutkov zadržane „svete“ jeze. Hvaležna sem, da sta zmogla stopiti
nazaj in me poslušati, vsa moja neizpovedana čustva ter razmišljanja.
Oba sta zdaj z mano, se veselita skupnih vnukov in
se zavedata, da je življenje nenehno učenje ter rast. In da se ves čas učimo in
da so življenjske izkušnje dragoceno darilo, iz katerega lahko črpamo nova
znanja. Veseli ju, ker vsa ta znanja, ki sem jih doživela na podlagi lastne
izkušnje delim naprej in pomagam staršem ter otrokom pri lažjem spoprijemanju,
ko jih doleti ločitev.
